V torek dopoldne smo se iz Škofje Loke odpravili na 750 km dolgo pot proti Švici, v naselje Saas Grund, ki je zelo razvito turistično smučarsko naselje, ki privablja turiste skozi celo leto. Do našega cilja smo potrebovali natanko 8 ur, a nismo prav nič hiteli. Naš plan v Švici je bil da se povzpnemo na kak štiri tisočak, ter vmes napravimo izpit iz ledeniške tehnike.
Že naslednji dan smo se zjutraj odpravili do gondole, ki te iz Saas Grunda, preko Kreuzbodna (2397 m) dvigne do Hohsaasa (3098 m). Od tam pa smo se odpravili peš naprej proti vrhu Weissmies-a (4017 m).
Po izstopu iz gondole se je pred nami takoj prikazal ledenik. Ker ledenik lahko poln opasti in ledeniških razpok, smo se za hojo po ledeniku dali v naveze. Ker nas je bilo ravno 9, smo bili po trije v eni navezi.
Pot po ledeniku je bila navkljub ne prav lepemu vremenu fascinantna in zame povsem nekaj novega, saj sem tokrat prvič stal na pravem ledeniku.
Na višini okli 3700 m se že začuti, da je zrak redkejši, zaradi česar se vzpenjamo na vrh dokaj počasi. Kljub počasnemu vzponu ti srce bije bistveno hitreje kot bi ti, če bi se vzpenjal na višini, ki je tvojemu telesu bolj domača.
Vzpon na Weissmies je potekal brez kakršnih težav, zato pridemo vsi do vrha. Ker pa je vreme zelo muhasto in spremenljivo se z vrha hitro odpravimo nazaj proti zgornji postaji gondole.
Ker se je med našim vzponom temperatura ozračja kar precej dvignila, je zato tudi sneg postal bistveno južnejši, zaradi česar pa se nam je bistveno bolj udiralo pod nogami med našim spustom z vrha.
Naslednji dan smo si vzeli bolj lahkotno, saj je bil za nami ''velik'' podvig. Dopoldne smo se odpravili peš v turistično smučarsko naselje Saas Fee, ki leži na nadmorski višini 1800 m, Tu smo si ogledali naselje, ter si privoščili drago kosilo (pica+pivo= 25 €).
Ker so v tem času Švicarji praznovali cerkveni praznik, je bilo v mestu mogoče videti veliko ljudi v lepih uniformah, ki so hodili v procesijah.
Po končanem ogledu mesta, smo se vrnili nazaj v naš bazni tabor, ter se odpravili v 5 minut oddaljeno plezališče iz granita.
Kljub temu, da sem prvič plezal v granitni skali, sem se prav dobro znašel na tujem terenu in moram reči, da sem kar zelo navdušen nad granitom.
Tudi samo plezališče je postavljeno v prav posebnem ambientu, saj pod njegovim vznožjem teče potok, malce višje pa je tudi majhen slap.
Po relaksacijskem plezalnem dnevu je sledil naš naslednji podvig - vzpon na Nadlhorn (4327 m).
Zjutraj smo se, tako kot vedno, iz baznega tabora (kamp Saas Grund) odpravili proti Mischabel Hutte (koča na višini 3340 m).
Do koče smo potrebovali 4 ure in pol. Pot ni zahtevna in je dobro varovana vmes pa imaš čudovit razgled na sosednje vrhove in turistično naselje Saas Fee, ki se ti zdi da je prav blizu.
V koči smo večerjali in se odpravili zgodaj spat, saj smo imeli zajtrk že ob 4h, po zajtrku pa smo se odpravili proti Nadelhorn-u. Ker smo vedeli, da je za ta dan napovedan močen veter, smo že kar nekako vedeli, da vzpon do vrha po vsej verjetnosti ne bo izvedljiv.
Tako smo se nekako povzpeli do višine 3900 m, kjer smo bili še v zavetrju zadnjega grebena, ki pelje na vrh. Na grebenu pa je bil tako zelo močan veter, da bi te z lahkoto odpihnilo, zato smo se morali žal obrniti in vrniti nazaj v dolino.
Na poti nazaj smo na ledeniku opravili še izpit iz ledeniške tehnike, kar pa ni bilo povsem enostavno, saj je tudi tukaj veter zelo močno pihal in nam oteževal delo. A mi se nismo dali in kljub močnemu vetru napravili postopek reševanja soplezalca iz razpoke.
Za konec lahko le rečem, da mi je Švicarsko visokogorje in neokrnjena narava zares lepo, zato se bom sem še zagotovo vrnil. Hkrati pa je bila tudi naša skupina (vseh 9) odlična, zardi česar smo se neomejeno nasmejali in se imeli fajn.
