sobota, 27. avgust 2011

Jezerska Kočna (2540 m)

Za rojstni dan sem moji mami obljubil, da jo vzamem s seboj še na kakšen bol resen visokogorski vrh. Sprva je bila ideja da bo ta ''vrh'' Mangart, (ferata via ialiana) a ker je bilo v Julijcih napovedano slabo vreme, je padla odločitev za Jezersko Kočno.

Zgodaj zjutraj sva se iz Železnikov odpravila priti Škofji Loki, kjer sva pobrala še enega zelo zagrizenega hribolazca (Jureta), nato pa smo se skupaj odpeljali do izhodišča, ki je malce naprej od Planšarskega jezera na Jezerskem.
Od našega izhodišča pa do Češke koče smo potrebovali dobro uro, pot pa je vseskozi zelo lepo urejena in odlično zavarovana, tako da je kljub temu, da spada med delno zahtevno pot povsem primerna tudi za otroke, ki se še spoznavajo z gorskim svetom.
Zunaj pred Češko kočo je tudi speljana voda, ki izvira malce višje in daje občutek, da njen izvir nikoli ne presahne, tako da sklepam, da tu ni nikakršnega pomanjkanja pitne vode.
Na Češki koči smo si privoščili tudi obilen zajtrk, potem pa smo je krenili naprej v bol resen del poti proti Jezerski Kočni.
Pot do vrha je speljana v veliki meri po jeklenicah in klinih in je na večjih mestih dokaj izpostavljena. Ob vsem tem pa je potrebno biti pozoren kamenje pod nogami, saj je teren zelo krušljiv.


Zelo zanimivo pa je speljan tudi še zadnji težji prehod na poti pri katerem se moraš plaziti po kolenih, na svoji levi strani pa imaš povsem odsekano prepadno steno. Prehod je tako ozek, da lahko nahrbtnik ali potiskaš pred seboj ali pa ga pustiš pred prehodom. Jaz sem nahrbtnik pustil kar tam, saj smo imeli do vrha le še za 30 minut poti.
Ko prebredeš ta najtežji del pa se ti pot kar naenkrat razširi in pred seboj ponovno zagledaš vrh Jezerske Kočne.


Na vrhu Jezerske Kočne je kar močno pihalo, tako da smo se kaj hitro obrnili in se odpravili nazaj dol.




Pri povratku nazaj proti Češki koči smo malce zavili iz poti na ogromno melišče po katerem smo se nato spustili navzdol. Melišče ima ravno pravo granulacijo apnenca za tek navzdol, tako da smo pridobili kar nekaj minut.




sobota, 20. avgust 2011

Špelin projekt - preplavati Bohinjsko jezero ob obali

Ker je Špela dva tedna nazaj uspešno preplavala celotno Blejsko jezero ob obali (5.5 km), si je kaj hitro zastavila novi izziv in sicer preplavati Bohinjsko jezero v celoti ob obali.
Ker je to kar precej resen podvig je Špela potrebovala tudi spremljevalno ekipo na čolnu, ki je skrbela za prehrano, pijačo ter samo varnost.

Plavalni projekt se je pričel ob 8h zjutraj Po Skalco, ko je bil še ves Bohinj v gosti meli. Po dobri uri plavanja pa se je že začelo kazati sonce, megla je začela izginjati in naredil se je prekrasen vroč dan.




V zadnji četrtini je bila Špela že kar pecej utrujena in bolele so jo že vse mišice, a ona se ni dala in tako je po 7 urah in 30 minutah priplavala nazaj na mesto kjer je še v zgodnjih urah tudi stopila v jezero. Ker je ves čas plavala ob obali je tako preplavala krepkih 10.5 km.
Ko je prišla iz vode smo ji nemudoma vsi čestitali za opravljen podvig, nato pa smo se odpravili še v bližnjo pizzerijo nekaj pojest ter nazaj domov.


četrtek, 18. avgust 2011

Katedrala - Nova plezalna smer na Debeli vrh

Zgodaj zjutraj smo se tri naveze  (Mitja - Jože, Luka - Miloš, Primož - jaz) odpravile proti Debelemu vrhu z namenom, da preizkusimo novo plezalno smer - Katedrala.

Plezalna smer Katedrala ima zaenkrat 6. raztežajev z ocenami 5a, 5b, 3, 6a, 3, 5c. Vstop v plezalno smer na Debelem vrhu se prične na nadmorski višini 1700 m, ter se zaključi na višini približno 2000 m, kar pomeni da ima smer celih 300 m plezalne višine.
Ker smo bili praktično prvi, ki smo testirali še svežo smer, smo začetek plezarije označili z skalnatim možicem, da jo bodo lažje našli tudi drugi plezalci.
Pod steno smo si nase nadeli vso potrebno plezalno opremo ter ''napadli'' smer. V prvi navezi sta bila Mitja in Jože, ki sta imela pomembno nalogo, da do konca navrtata še zadnji šesti raztežaj, ostali pa ga takoj za njima prvenstveno preplezamo.




Skala v smeri je v večjem delu zelo kompaktna in se kruši le na neketarih delih. Je pa tudi zelo ostra, zaradi česar je uporaba magnezija povsem odveč, saj smo na koncu imeli vsi do dobra načete blazinice na prstih.

V navezah smo vsi plezali po sistemu ''cug-cug'', kar pomeni da je vsak v navezi preplezal polovico meri v vodstvu z varovanjem od spodaj.





Na predzadnjem (petem) štantu je prav lepa travnata polica, ki je odlično mesto za varovanje ali pa kar poležavanje v travi med tem ko si moral počakati, da je naveza pred teboj odplezala naprej.
Meni sta se najbolj dopadla četrti in šesti raztežaj, ki sta speljana po odlični skali in sta tudi najbolj zahtevna. Še posebno zabaven pa je skalni previs v četrtem raztežaju, ki mi je kar malce napsihiral, vendar sem ga kljub temu uspešno preplezal.



Ker je smer kar dobro navrtana si je v najtežjih delih mogoče pomagati tudi z tehničnim plezanjem (A0), na način da se potegneš naprej z kompletom v svedrovcu. Zase lahko rečem, da v smeri nisem imel nikakršnih večjih težav in sem smer v celoti preplezal brez kakršnekoli ''tehnične'' pomoči.

Držali smo se tudi pravila, da je vsaka naveza imela po en nahrbtnik, ki pa ga je nosil vedno tisti plezalec, ki je plezal zadnji. Tu sem tudi prvič zares občutil, kako bistveno je težje plezati z nahrbtnikom, ki te kar precej ovira. Seveda je bil nahrbtnik kar precej težak, ker je bilo v njem kar nekaj potrebnih zadev, hkrati pa je še vsaka naveza imela v nahrbtniku težak akumulator od vrtalnega stroja, ki ga je prva naveza uporabljala za dokončno postavitev zadnjega raztežaja.
Ko smo vsi priplezali na vrh šestega štanta, smo si čestitali ter se odpravili peš na pivo na planino v Lazu, od  tam naprej pa nazaj proti planini Blato ter direktno domov, saj je bil naslednji dan delovni dan.
Najbolj vroč in brez oblačka avgustovski dan smo seveda izkoristili več kot odlično. Sem pa tudi prepričan da bomo smer Katedralo še kdaj preplezali, saj ravno prav ustreza našim izkušnjam in znanju.