Ravno ko sem pričel premišljevati, kam bi šel ta vikend v hribe, sem na FB-ju opazil objavo, da gre Luka s kolegom na Begunjsko Vrtačo po Lenuhovi grapi. Hitro ga pokličem in že smo zmenjeni, da štartamo ob 6:30 iz Škofje Loke. V ekipi naj bi bil še Jože, ki pa je zadnji hip odpovedal.
Ko smo prispeli do vstopa v grapo, smo takoj opazili pomanjkanje snega, saj nas je za začetek čakal podrt skalni skok, ki je v idealnih razmerah prekrit z snegom in ledom. Že navaza pred nami ima kar precejšnje probleme s tem prvim vstopnim skalnim skokom, pa čeprav na videz izgleda povsem enostavno.
Tudi, ko se jaz lotim začetnega skalnega dela v rokavicah in derezah. Ugotovim, da prav nič ne zaupam stabilnosti derez na skali in se kar nikakor ne upam pognati naprej. Ker mi pač ne gre se odločimo, da poizkusi še Luka, ki pa mu je uspelo brez večjih težav.
Tako vsi skupaj priplezamo prvi raztežaj (v vodstvu seveda Luka) z varovanjem, od tu naprej pa so razmere že povsem bolj normalne, saj je končno zadovoljiva količina snega. Tukaj se razvežemo in nadaljujemo vzpon v bistveno hitrejšem tempu. Vmes sta nas čakala še dva lažja skalna skoka, ki pa nam nista delala težav, tako da smo samo leteli naprej.
Na vrhu Begunjske Vrtače je veter kar močno pihal, zato se nismo prav dolgo zadržali. Napravili smo en 30 metrski abzajl do vstopa v sestopno grapo, od koder smo se po idealni snežni podlagi spustili nazaj do zelenice, ki tokrat opravičuje svoje ime, saj je bila tudi januarja zelena, saj snega letos res pač ni in ni.
Zaradi zgodnje ure prihoda nazaj do avtomobila, smo se odpravili direktno domov, saj nas je doma že vse čakalo kosilo.
Foto: Jure & Klemen
