Kratka Nemška (izstop Zimmer Jahn) - 800m IV-/II-III

 V Kratko Nemško smer z izstopom Zimmer Jahn smo se odpravili Roman, Barbara, Primož in jaz. Starali smo kot običajno zgodaj zjutraj iz Škofje Loke, naš današnji šofer pa je bil Primož.

 

Avto smo parkirali na velikem parkirišču v bližini Aljaževega doma, od tam naprej pa smo se otovorjeni odpravili proti dolini Vrata. Ker je Primož imel s seboj tudi ročno elektronsko tehtnico, je bilo pred odhodom prav zabavno stehtati naše nahrbtnike, ki so imeli od 10 do 13 kg.

Prvi del poti poteka bolj kot ne po ravnem, ko pa prečimo hudournik, se pot kar nekoliko postavi pokonci. Vstop v Nemško smer je v bližini smerokaza, ki nam nakazuje odcep v levo (čez Prag), vendar da tu mi zavijemo desno in pridemo direktno pod severno Triglavsko steno.

Prva dva začetna  raztežaja v smeri sta dokaj enostavna, zato smo jih preplezali še nenavezani, od tu naprej pa smo se kar pridno držali navez, pa čeprav je vmes še kar nekaj zelo lahkih predelov. Seveda, varnost mora biti na prvem mestu.

Celotno plezalno pot je še najbolje preštudirala Barbara, zato smo se držali kar njenega občutka za smer:) Seveda smo v prvem delu sledili še navezi pred nami, ki pa nam je kmalu ušla naprej, ker smo se mi med seboj čakali, ter nismo prav nič hiteli.

Do konca Kratke Nemške smeri smo preplezali še kar hitro, potem pa nam je hitrost kar malce upadla, ker kar naenkrat nismo bili več popolnoma prepričani če smo še v pravi smeri. Zaradi te negotovosti smo se kar malce obirali in tudi raztežaji so naenkrat postali bistveno krajši.

Še največ časa smo izgubili prav za zadnji raztežaj (nismo vedeli, da je zadnji), ki je bil v enem detajlu celo malce previsen (težavnost je bila še vseeno IV), zaradi česar je naveza pred mano povsem podvomila o pravilnosti smeri, ter napravila obvoz po levi, ki pa je bil lažji, vendar malce bolj nevaren zaradi težjega varovanja. Jaz in Primož sva vseeno izbrala pot direktno navzgor, za katero sva ugotovila, da ni težavna in je tudi dobro varovana s klini.

Po koncu zadnjega raztežaja smo se spet dobili vsi skupaj na vrhu in ugotovili, da smo prišli v zadnji del Slovenske poti. Ker čas ni bil več naš zaveznik, smo se kar hitro odpravili nazaj po standardni poti čez Prag.

Na koncu sestopa smo se še odžejali v odlični hudourniški vodi, ter si v njem namakali naše segrete noge.

Ekipa s katero sem plezal je bila odlična v vseh pogledih, tako da bomo zagotovo obplezali še kakšno smer skupaj.

Vzpon na Mont Blanc (4808 m)

Ideja, da se odpravimo na najvišji vrh Evropske unije je padla, ko sem vprašal Špelo, če bi šla z mano na kakšen štiri tisočak. Seveda sem imel v mislih kakšen vrh v Švici, ki bi bil malo nad štiri tisoč metri, a mi je Špela predlagala kar iz prve Mont Blanc. Na hitro sem se malo posvetoval o zahtevnosti in pristopu in že sva bila odločena, da se bova podala prav na Belo goro (Mont Blanc).

Ker sva pri vzponu želela imeti ob sebi vsaj še enega s podobnimi aplinističnimi izkušnjami, kot jih imam jaz sva zraven povabila še Jureta, ki je bil seveda takoj za. Prav tako sva s Špelo kasneje povabila v ekipo še Marinko in Marjana, za katera sva sklepala, da bi jima bil ta izziv v veselje. Tako sta sledila dva resna sestanka, kjer smo določili datum odhoda, ter napravili seznam manjkajoče opreme.

 Na koncu se je izkazalo, da se bomo v Francijo odpeljali le štirje (Jure, Špela, Marinka in jaz), saj smo le s težka dobili datum odhoda, ki je ustrezal večini.

 V nedeljo zjutraj smo s Sharanom starali na pot proti 700 km oddaljenemu Chamonixu v Franciji. V Chamonixu smo se utaborili v zelo lepo urejenem kampu Les Arolles, ki je bazna točka za večino alpinistov, ki imajo namen osvojiti kakšen okoliški vrh. Kamp je bil tudi zelo ugoden, saj je bila cena nočitve na osebo pod 10 €.

 Takoj po prvi prespani noči v kampu smo se zjutraj odpravili na aklimatizacijsko turo na Aiguille du Midi. Na ta vrh smo se seveda opravili z gondolo, ki te iz višine 1030 m v dobrih osmih minutah popelje na višino 3842 m. Seveda je ta vrh hkrati tudi največja turistična atrakcija v Chamonixu, tako da smo na samo gondolo čakali kar dve uri.

 Na vrhu smo si nadeli vso potrebno opremo, ter smo se odpravili proti 200 m (višinskih) nižje oddaljeni koči Cosmiques. Čeprav se ti ves čas zdi, da je koča Cosmiques zelo blizu, smo do nje potrebovali skoraj eno uro, saj je tu zrak že kar redek in stvari potekajo nekoliko počasneje.

 Pri sestopu, do koče Cosmiques smo lahko opazovali številne alpinistične naveze, ki so plezale po skali navzgor direktno proti vrhu Aiguille du Midi.

 Na tej višini se lahko vreme v trenutku spremeni iz kičastega sončnega v popolnoma megleno, kar smo doživeli tudi mi.

 Pri naši poti do koče Cosmiques je potrebno omeniti še zanimivost, da del poti po ledeniku poteka točno nad predorsko cevjo pod Mont Blancom, kar sem tudi sam opazil, ko sem vklopil GPS.

 Ker je bil naš današnji cilj čim dlje se zadržati na višini 3800 m smo se nato še kakšno uro sprehajali po turističnem delu na vrhu Aiguille du Midi, nato pa smo se odpravili z gondolo nazaj v Chamonix v naš kamp.

 V kampu smo si pripravili večerjo se nekoliko odpočili, ter se opravili v mesto na točko, kjer je Jure ujel ''free wireless'', pogledat vremensko napoved. Na hitro smo ugotovili, da bo potrebno naš vzpon na Belo goro prestaviti za en dan, če sploh želimo imeti vremenske pogoje, ki nam bodo dopuščali pristop na vrh. Tako smo si naslednji dan vzeli prost za ogled mesta Chamonixa, nakupovanje, ter relaksacijo pred naslednjimi napornimi dnevi.

  Chamonix je tudi pravi raj za nakupovanje alpinistične opreme, saj je izbira zelo pestra, hkrati pa so cene identične našim v Sloveniji, če ne še celo malo nižje. Na naši že standardni ''free'' internet točki, do katere smo dostopali preko telefona, smo zasledili, da se je v  koči Gouter sprostilo nekaj prostih mest za spanje, kar smo nemudoma izkoristili in si jih rezervirali zase, saj bi v nasprotnem primeru morali spati v jedilnici na trdih tleh.

 Po prostem dnevu, pa se je pričel naš vzpon na Mont Blanc. Zjutraj smo se z avtom zapeljali do zobate železnice v Saint Gervais-u, ki nas je naprej  popeljala do višine 2115 m (Mont Lachat). Od  tu naprej smo se morali povzpeti do koče Gouter, ki je na višini 3835 m.

 Od predzadnje železniške postaje naprej (vlak do zadnje postaje zaradi obnove proge ne vozi) se je vila dolga kolona alpinistov, ki so imeli v planu prelesti do koče Gouter, tako kot mi.

 Pot je kar pestra in se izrazito spreminja. V prvem delu je nekaj travnikov, ki nato preidejo v nametane skale, čisto proti vrhu pa nas čaka še nekaj plezalnega dela (2-3) in ferata. V spodnjem delu smo lahko spremljali tudi kozoroge, ki pa so že dodobra navajeni pohodnikov in se jih prav nič ne bojijo.

 Francozi tudi zelo skrbijo preventivno za varnost alpinistov, s tem, da na preverijo njihovo opremo, vprašajo po počutju, ter če imaš rezervirano nastanitev v koči. Prvo preverjanje (ki je prav tako prijateljsko) je sledilo že takoj, ko smo izstopili iz vlaka ter se podali na pot, drugo pa je sledilo na višini 3300 m, kjer imajo prav postavljeno majhno utico, pred katero vstavijo vsako alpinistično skupino.

 Od višine 3300 m je sledil malce težji bolj plezalni del, hkrati pa je pričelo tudi zelo pihati, zaradi česar smo prispeli do koče kar izmučeni in premraženi.

 V koči smo se na hitro ogreli in najedli, ter se že ob 20h odpravili spat, saj nas je ob 2h zjutraj čakal že zajtrk, ter nato vzpon na vrh. Glede na napovedano vremensko napoved (močan veter) smo bili v glavi že kar prepričani, da vrha zjutraj verjetno ne bomo osvojili.

 Že pred zajtrkom se je Marinka odločila, da bo ostala kar v koči, ker je imela občutek, da ji ne bo uspelo priti do vrha in ni želela, da bi zaradi nje še nekdo moral obrniti nazaj. Skratka nekako se je žrtvovala, da smo imeli vsi ostali popolno možnost vzpona na vrh.

Tako smo se okrog 3h zjutraj naveza Jure - Špela - Jure odpravili premagat še zadnjih 1000 višinskih metrov. Vreme je bilo idealno, če odštejemo veter, ki je nenehno pihal, vendar hkrati ni bil premočan, da bi nam lahko preprečil vzpon na vrh.

 Do bivaka na višini okrog 4400 m smo prilezli brez težav. Tu smo se tudi vstavili za dobrih 10 minut, da smo pojedli eno čokolado in spili nekaj čaja. V bivaku se je že videla močna utrujenost nekaterih navez, vendar smo se mi držali kar dobro.

 Od bivaka naprej pa se je pojavila prva skupinska kriza na najbolj strmem delu, kjer je tudi kar močno pihalo. Malce smo se spogledali ter si rekli, da gremo še čez ta strmi del nato pa se odločimo kako naprej. Od tistega mesta naprej pa je tudi moč vetra nekoliko popustila in strmina je bila manjša, tako da ni bilo več dileme, da seveda gremo do vrha.

 V šestih urah smo iz koče Gouter prispeli na naš željen vrh in občutki so bili zares enkratni, saj pravzaprav nihče ni povsem računal, da bomo že kar v prvem poskusu uspeli priti na sam vrh Mont Blanca.

 Na vrhu smo se malo poveselili, si čestitali ter napravili nekaj fotografij. Malce pred nami je prispela na vrh tudi Ruska ekipa alpinistov, ki so bili nad svojim dosežkom še bistveno bolj navdušeni kot mi.

 Ker je na vrhu kar precej pihalo, smo se morali kaj hitro odpraviti nazaj, pot pred nami pa je bila še zelo dolga, saj nas je čakalo 2700 višinskih metrov spusta do zobate železnice.

 Na poti nazaj smo bili začudeni nad dolžino poti, ki smo jo prehodili še po noči, saj ji kar ni bilo videti konca. Trenutno zraven koče Guter gradijo še eno novo sodobno ovalno kočo, ki bo zadovoljila vse potrebe za prenočišča, ki jih je tu zaenkrat med sezono vedno premalo.  

 Ko smo prispeli do koče Gouter smo izvedeli tudi žalostno novico, da je po drugi poti na  Mont Blanc (Cosmiques - Mont Blanc) plaz pod seboj pokopal kar nekaj alpinistov, zaradi česar so bili v skrbeh tudi vsi naši bližnji, saj so za novico hitro izvedeli iz medijev, mi pa smo bili vsi nedosegljivi na telefon, tako da nas ni nihče moral priklicati. Iz koče smo se jim seveda takoj javili, da je z nami vse OK, ter se odpravili nazaj po poti navzdol.

 Pot navzdol se nam je kar vlekla in vsi smo že težko čakali, da prispemo nazaj do zobate železnice, kjer bomo končno lahko sezuli naše težke čevlje in si odpočili noge.

 Zobati železnici je sledil povratek v kamp, kjer smo se zgodaj opravili spat, naslednji dan pa nazaj povratek v Slovenijo.

 Izlet je bil v celoti enkraten in brez zapletov, hkrati pa smo imeli še veliko srečo z vremenom, ki nam je dopustilo, da smo se lahko povzpeli na sam vrh. Zagotovo se vrnemo še na kak drugi štiri tisočak.