V Kratko Nemško smer z izstopom Zimmer Jahn smo se odpravili Roman, Barbara, Primož in jaz. Starali smo kot običajno zgodaj zjutraj iz Škofje Loke, naš današnji šofer pa je bil Primož.
Avto smo parkirali na velikem parkirišču v bližini Aljaževega doma, od
tam naprej pa smo se otovorjeni odpravili proti dolini Vrata. Ker je Primož imel s seboj tudi ročno elektronsko tehtnico, je bilo pred odhodom prav zabavno stehtati naše nahrbtnike, ki so imeli od 10 do 13 kg.
Prvi del poti poteka bolj kot ne po ravnem, ko pa prečimo hudournik, se pot kar nekoliko postavi pokonci. Vstop v Nemško smer je v bližini smerokaza, ki nam nakazuje odcep v levo (čez Prag), vendar da tu mi zavijemo desno in pridemo direktno pod severno Triglavsko steno.
Prva dva začetna raztežaja v smeri sta dokaj enostavna, zato smo jih preplezali še nenavezani, od tu naprej pa smo se kar pridno držali navez, pa čeprav je vmes še kar nekaj zelo lahkih predelov. Seveda, varnost mora biti na prvem mestu.
Celotno plezalno pot je še najbolje preštudirala Barbara, zato smo se držali kar njenega občutka za smer:) Seveda smo v prvem delu sledili še navezi pred nami, ki pa nam je kmalu ušla naprej, ker smo se mi med seboj čakali, ter nismo prav nič hiteli.
Do konca Kratke Nemške smeri smo preplezali še kar hitro, potem pa nam je hitrost kar malce upadla, ker kar naenkrat nismo bili več popolnoma prepričani če smo še v pravi smeri. Zaradi te negotovosti smo se kar malce obirali in tudi raztežaji so naenkrat postali bistveno krajši.
Še največ časa smo izgubili prav za zadnji raztežaj (nismo vedeli, da je zadnji), ki je bil v enem detajlu celo malce previsen (težavnost je bila še vseeno IV), zaradi česar je naveza pred mano povsem podvomila o pravilnosti smeri, ter napravila obvoz po levi, ki pa je bil lažji, vendar malce bolj nevaren zaradi težjega varovanja. Jaz in Primož sva vseeno izbrala pot direktno navzgor, za katero sva ugotovila, da ni težavna in je tudi dobro varovana s klini.
Po koncu zadnjega raztežaja smo se spet dobili vsi skupaj na vrhu in ugotovili, da smo prišli v zadnji del Slovenske poti. Ker čas ni bil več naš zaveznik, smo se kar hitro odpravili nazaj po standardni poti čez Prag.
Na koncu sestopa smo se še odžejali v odlični hudourniški vodi, ter si v njem namakali naše segrete noge.
Ekipa s katero sem plezal je bila odlična v vseh pogledih, tako da bomo zagotovo obplezali še kakšno smer skupaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar