Velika Raduha (2062 m) in en lep sončen dan

 Tokratni pobudnik za hribolazenje je bil Jure, ki je že v nedeljo predlagal, da bi se odpravila na Veliko Raduho in sicer iz dveh razlogov, nihče od naju še ni bil na Veliki Raduhi, ter Jure je slutil s svojim šetim čutom,  da bo tam lepo vreme. Tako sem jaz poklical še Gašperja, ki je bil seveda takoj za in danes zjutraj smo se že odpravili proti novi dogodivščini.

 Naš tokratni vodič ekspedicije je bil Gašper, ki je skrbel za vodenje ture. Tudi tokrat se je dobro pripravil, tako da je organizacijsko vse dobro potekalo, postregel pa nam je tudi s krožno turo.

 Današnji šofer je bil Jure, ki mu je kar dobro uspelo izslediti izhodišče (Miklavc), saj ga nismo zgrešili več kot za 1 km. In glede na to, koliko kilometrov je potrebno prevoziti do cilja je ta 1 km zares zanemarljivo odstopanje. Od izhodišča smo se zapodili do Radušnika, od tam naprej pa do planine Loka ter nato naravnost na vrh Raduhe. 

 Z vremenom smo imeli danes res neverjetno srečo, saj je bilo na okli videti kar nekaj oblačnosti, le tam kjer smo se nahajali mi nam je vedno sijalo sonce.

 Na vrhu smo si kar lahkotno vzeli čas za malo malice, ter lociranje drugih okoliških hribov, ki so nam bili neznanka. In po daljši pavzi na vrhu smo se odpravili nazaj in sicer po drugi poti, da smo si nazaj grede ogledali še planino Arta, ter Snežno jamo. Snežna jama je bila seveda za ta letni čas zaprta, tako da smo šli le lučaj mimo nje, ogledali pa si jo bomo lahko kdaj drugič, ko bomo obiskali te konce poleti.

 Skratka nad lahkotnim izletom in odlično vodeno turo smo bili vsi zelo zadovoljni, tako da smo se že med potjo nazaj odločili, da jutri ponovimo zadevo, ker bo v Kamniških Alpah zagotovo spet lep sončen dan. Na kateri vrh točno se odpravimo jutri, je zaenkrat še uganka, ki jo bomo rešili ob jutranjem kakavu.

Nova centralna smer v Veliki Babi (IV+)

Z Romanom sva se že kar nekaj časa dogovarjala, da za vikend greva splezat eno hribovsko smer in ko se je pokazalo dobro vreme, je Roman predlagal Novo centralno smer v Veliki Babi, ki je v celoti navrtana, vendar povsem po hribovsko, tako da so ponekod svedrovci kar precej narazen (vsaj zame).

 Smer sva plezala po sistemu cug-cug, s tem, da je prva plata pripadala meni. S seboj sva imela skoraj 70 metrsko vrv, tako da s štanti ni bilo težav, saj je nekako povprečna razdalja med štanti 60 m. Smer ima 12 raztežajev oz. 700 m, višinska razlika med vstopom in izstopom pa je natanko 500 m.

 Jaz sem potreboval kar nekaj časa da sem se navadil na plezanje po ''gladki'' plati, ki ima v apnenčasti skali ozke žlebove, ki jih je izdolbla voda, predvsem zato, ker sprva kar nisem zaupal svojim plezalkam, da se skale v resnici držijo zelo dobro.

 V smeri sva bila praktično sama, saj je bila za nama le ena naveza, ki pa sva jo že v štartu prehitela za dva raztežaja, tako da se od tretjega raztežaja naprej nismo nič več videli, ampak le še slišali, saj se je za nama slišalo neprestano vriskanje od veselja.

 Smer sva preplezala brez večjih težav in se v smeri tudi nisva nič izgubila, za kar se imam zahvaliti Romanu, ki je to smer že enkrat plezal in jo je zato dobro poznal. Ko sva prispela do vrha plezalne smeri, sva si čestitala, nato pa se odpravila še naprej na vrh Ledinske Babe.

 Že ko sva se vzpenjala na Ledinsko Babo in potem med spustom nazaj, se je iz Kranjske koče na Ledinah, neprestano slišal prijeten glas tolkal (v živo). Kasneje sva izvedela, da bo v Kranjski koči koncert tolkalne skupine, tako da to kar sva slišala so bile še zadnje priprave na koncert. Je bil pa zvok zares prijeten in se je zlil z gorsko naravo.

 Iz Kranjske koče na Ledinah je tudi dober pogled na Novo centralno smer, saj se plate od tam vidijo zelo izrazito, zato mi je uspelo v steni izslediti tudi navezo, ki je plezala za nama; pred seboj je imela še dva raztežaja do izstopa. 

 Skratka plezarije je bila prijetna, vreme pa tudi kot naročeno.