Selce - območje slapov (slap Brinta, Gregorčičev slap)

Danes zjutraj sem se odpravil na kolesarski izlet v vas Selce na ogled dveh veličastnih slapov. Ker je do tja pot kar dolga in sem ravnokar pričel s kolesarko sezono (še nisem v formi), sem se do Tolmina ''pošlepav'' z avtomobilom. Do Tolmina me je zjutraj  peljal Gašper, ki je tam imel ravno padalske opravke.

Od Tolmina naprej pričnem kolesariti do vasi Selce, ki leži natanko na pol poti med Tolminom in Kobaridom. Tja sem prišel dokaj hitro, saj razdalja ni bila dolga (13 km), le na koncu se je bilo treba povzpeti višje do vasi.

.

Na koncu vasi Selce sem parkiral kolo ter se peš odpravil proti prvemu, najbližjemu slapu Brinta.

 

Še preden sem prispel do prvega slapu, sem lahko užival ob pogledih na tolmunčke, ki se pojavljajo nižje od slapu Brinta.

Sama pot do slapu ni nič kaj zahtevna, vendar je v zelo slabem stanju, ker jo že zelo dogo časa ni nihče obnovil in jo je že zelo načel zob časa. Zato na nevarnih prepadnih mestih ni nič varovana, občasno pa je na poti tudi kakšno veliko podrto drevo.

V najnižjem delu poti se pot razcepi; jaz jo mahnem proti slapu Brinta, ki ga tudi prav kmalu zagledam.

Slap Brinta.

Seveda jo mahnem tudi direktno pod slap Brinta, ki se kot medel pramen vode spušča preko 104 m visoke stene.

Za konec se še slikam ob vznožju slapa, ter se odpravim naprej proti drugemu, ki je še bolj veličastnem.

Pod slapom Brinta.

Pot naprej je še bolj načeta vendar mi ne dela nobenih težav. Med potjo je zanimivo, kako se neprestano menjata travnat gozd, ter gozd ki ga poplavlja melišče.

Prečenje melišča.

Na poti do Gregorčičevega slapu je na dveh mestih speljana tudi vrv, ki ti pride zelo prav tako pri vzpenjanju, kot pri spustu, saj je na nekaterih mestih zelo strmo in krušljivo.

Vrv ob poti.

V daljave se že vidi Gregorčičev slap.

Gregorčičev slap.

Skozi celo pot je mogoče opazovati razno razne cvetlice, ki uživajo v svojem miru, saj do teh dveh slapov ne zaide prav veliko turistov, ker niso tako velika turistična atrakcija, verjetno prav zaradi malce ''težjega'' pristopa.

Malce nižje od Gregorčičevega slapu, mu sledi še manjši stopničast slap.

Po kakih 30 minutah hoda od prvega slapu prispem do Gregorčičevega slapu, ki je v višino velik 88 m.

Gregorčičev slap v svoji veličini.

Direktno pod slapom je prav bujno, saj veter razpihava vodo povsod naokoli, tako da sem bil že po nekaj minutah stanja pod slapom že kar zelo namočen.

Pod slapom ležijo kamenčki lepih baru, ki še dodatno polepšajo vznožje slapu in dajejo vtis prijetne plaže. 

Kamnita plaža pod slapom.

Po ogledu Gregorčičevega slapu, se odpravim nazaj nakar naletim še na eno pot, ki se odcepi. Pot me pripelje do spodnjega tolmunčka.

Manjši tolmunček.

Sedaj pa pot pod noge, ter nazaj do vasi Selce, kjer imam parkirano kolo. Od tam se s kolesom odpravim še v  Selišče, od koder je dobra razgledna točka na Gregorčičev slap.

Pot nazaj.

Ogledam si še to razgledno točko, ter se hitro odpravim proti Železnikom, ker me čaka kar nekaj kilometrov do doma. V celem dnevu se mi je nabralo ravno 80 km poti na kolesu, ter še kar nekaj dodatnih kilometrov hoje po slabo urejenih poteh, tako da sem domov prispel kar precej utrujen.

 Vse slike si je mogoče ogledati tukaj.

Plezanje v Ospu - Medo

V alpinistični šoli Bricalp je končno napočil čas za znamenitega  Medota o katerem smo slišali že tako veliko, da smo vsi skupaj komaj čakali, da ga preplezamo in se ne bo vse skupaj vrtele le še okoli tega projekta :)

Pogled na plezališče.

Ob 8h zjutraj smo se nekateri dobili v Svetem Duhu ter se odpravili na Ravbarkomando od tam naprej pa direktno v Osp. Od parkirišča v Ospu pa do vznožja stene (Medo) smo potrebovali kakih 15 minut lahkotne hoje.

Start.

Ko smo prispeli do vznožja stene smo si nadeli vso potrebno opremo ter so porazdelili po navezah. Vseh skupaj nas je bilo 5 navez, tako da je bilo čakanja na štantih kar precej.

Kot običajno je steno napadel prvi naš inštruktor Mitja, ostali pa smo mu sledili po navezah.

Priprave pred vstopom v steno.

Smer Medo je sestavljena iz štirih raztežajev z ocenami 3, 5b, 5c, 5c. Prvi raztežaj je bil nekako za ogrevanje, za ostale pa se je bilo potrebno kar malce potruditi.

Že na prvem štantu smo imeli časa za počitek več kot dovolj, saj je bilo potrebno počakati kakih 40 minut zaradi velikega števila navez.

Prvi štant.

Jaz sem bil v navezi z Juretom in lahko rečem, da sva se ujela odlično, saj sva vse štiri raztežaje preplezale brez kakršnega problema, plezala pa sva po sistemu cug-cug.

Evgen in Jure vzpodbujata Miloša.

 Plezalna smer je v celoti dobro navrtana, na najtežjih delih so tudi klini na gosto navrtani, tako da smo se v steni počutili odlično. Na dveh mestih v steni nam je Mitja pustil v steni tudi gurtno, s katero si si lahko pomagal in se potegnil navzgor, če ti je bil sam plezalni detajl pretežak.

Miloš v najtežjem detajlu, ki ga je kar dobro izmučil. Detajel je bil premagan :)

Evgen: ''Dejmo fantje no, da namo cel dan v sten.''

 Da je plazenje potekalo čim hitreje smo za štant uporabili tudi drevo, ki je raslo direktno iz skalnate stene. Tako sta bili lahko hkrati na drugem raztežaju po dve navezi, pa čeprav je bilo prostora bolj malo.

 Primož si je na drugem raztežaju privoščil tudi malico, saj se nam ni mudilo prav nikamor :)

Malica na drugem štantu.

  Po končanem osvojenem projektu ''Medo'', smo si privoščili odlično malico pri gospe Elici, na mizi pa nam ni manjkalo tudi domače malvazije.

Gospa Elica je živa enciklopedija plezanja v Ospu, saj ima iz hiše direkten pogled na plezališče. V Ospu pa je tudi plezalna smer, ki je poimenovana po njej (SuperElica - 6a). To smer  je pred leti preplezala tudi sama, seveda s pomočjo plezalcev, ki so ji utrli pot.

Pri Elici doma.

Skratka pri Elici je bilo zabavno in prepričan sem, da se bomo pri njej še oglasili. Ostale slike si lahko ogledaš tukaj.