Plezalni dan v Napoleoniki konec decembra

 Ker so razmere v visokogorju trenutno bolj slabe, smo se odpravili v Napoleoniko nad Trstom. Vreme je bilo prav idealno, tako da smo lahko plezali v kratkih rokavih, v plezališču pa so tako kot vedno prevladovali Slovenci. Zaradi idealnega dneva, pa je bilo tudi plezališče nabito polno, saj so bile zasedene skoraj vse smeri. Kljub temu smo se vsi do dobra naplezali, saj smo imeli na razpolago cel dan.

Popoldanski skok na Ratitovec

 Danes sva se z Gašperjem na hitro odločila, da vseeno malce izkoristiva lepo popoldansko vreme in skočiva na naš domači Ratitovec. Jaz sem šel v obe smeri (gor in dol) peš, Gašper pa je imel v mislih bolj avanturistično varianto, saj  je imel s seboj Speedglide padalo.

Na vrhu so bile razmere skoraj idealne, tako za letenje kot za peš hojo, tako da sva bila oba vesela, da sva vendar le še ujela zadnje sončne žarke in najino hitenje proti vrhu ni bilo zaman.

Gašper je pred kočo razgrnil padalo in čez dve minuti je že pristal pred cerkvijo na Prtovču, mene pa je čakalo še kar nekaj več minut sestopa.

Turna smuka iz Ratitovca v Dašnico

Na lepo nedeljsko jutro, se nas je ekipa zagretih turnih smučarjev, odpravila na prvo turno smuko letošnje sezone. Današnji cilj je bil spust iz vrha Ratitovca (1666 m) pa vse do zgornjega dela Dašnice (530 m); se pravi dobrih 1000 višinskih metrov spusta.

Zjutraj smo se zbrali pred Art Caffe-jem, kjer smo na hitro spili eno kavo, nato pa smo se razporedili po avtomobilih in se odpravili na Prtovč.

Do Razorja je bile še kar zadovoljiva količine snega, a bolj kot smo se bližali vrhu, manj ga je bilo, zaradi vetra, ki ga je razpihal naokoli.

Že med potjo je smo opazili celo procesijo turnih smučarjev, kar je pa povsem razumljivo, saj je v zadnjih dneh zapadlo kar nekaj novega snega, ter če še upoštevamo lansko slabo sezono, ko snega v sredogorju za normalno turno smuko sploh ni bilo, je potem logično, da so danes prišli vsi na plan.

Spust smo pričeli prav iz samega vrha Ratitovca, kjer je bilo snega žal premalo, a vendar se je dalo smučati, če se ti smuče niso smilile. Jaz sem si v prvem delu spusta smuči dodobra zrajsal, a sem vsaj presmučal celotno traso neprekinjeno.

V spodnjem delu, kjer smo se smučali čez travnike, pa so bile razmere ravno pravšnje in smučem prijazne. Zato je bil ta spodnji del bistveno bolj uživaški, še posebej zato, ker so bili pred nami vsi travniki povsem nedotaknjeni in neokrnjeni, saj smo se prvi letos spustili čeznje.

Nedeljsko dopoldne smo odlično izkoristili za ta turni smuk, saj je treba vedeti, da niso vsako leto take razmere, da se lahko iz Ratitovca spustič z smučmi praktično do doma. Na primer že samo lansko leto je bila to misija nemogoče, ker ni bilo dovolj snega na celotni trasi.

Kratka Nemška (izstop Zimmer Jahn) - 800m IV-/II-III

 V Kratko Nemško smer z izstopom Zimmer Jahn smo se odpravili Roman, Barbara, Primož in jaz. Starali smo kot običajno zgodaj zjutraj iz Škofje Loke, naš današnji šofer pa je bil Primož.

 

Avto smo parkirali na velikem parkirišču v bližini Aljaževega doma, od tam naprej pa smo se otovorjeni odpravili proti dolini Vrata. Ker je Primož imel s seboj tudi ročno elektronsko tehtnico, je bilo pred odhodom prav zabavno stehtati naše nahrbtnike, ki so imeli od 10 do 13 kg.

Prvi del poti poteka bolj kot ne po ravnem, ko pa prečimo hudournik, se pot kar nekoliko postavi pokonci. Vstop v Nemško smer je v bližini smerokaza, ki nam nakazuje odcep v levo (čez Prag), vendar da tu mi zavijemo desno in pridemo direktno pod severno Triglavsko steno.

Prva dva začetna  raztežaja v smeri sta dokaj enostavna, zato smo jih preplezali še nenavezani, od tu naprej pa smo se kar pridno držali navez, pa čeprav je vmes še kar nekaj zelo lahkih predelov. Seveda, varnost mora biti na prvem mestu.

Celotno plezalno pot je še najbolje preštudirala Barbara, zato smo se držali kar njenega občutka za smer:) Seveda smo v prvem delu sledili še navezi pred nami, ki pa nam je kmalu ušla naprej, ker smo se mi med seboj čakali, ter nismo prav nič hiteli.

Do konca Kratke Nemške smeri smo preplezali še kar hitro, potem pa nam je hitrost kar malce upadla, ker kar naenkrat nismo bili več popolnoma prepričani če smo še v pravi smeri. Zaradi te negotovosti smo se kar malce obirali in tudi raztežaji so naenkrat postali bistveno krajši.

Še največ časa smo izgubili prav za zadnji raztežaj (nismo vedeli, da je zadnji), ki je bil v enem detajlu celo malce previsen (težavnost je bila še vseeno IV), zaradi česar je naveza pred mano povsem podvomila o pravilnosti smeri, ter napravila obvoz po levi, ki pa je bil lažji, vendar malce bolj nevaren zaradi težjega varovanja. Jaz in Primož sva vseeno izbrala pot direktno navzgor, za katero sva ugotovila, da ni težavna in je tudi dobro varovana s klini.

Po koncu zadnjega raztežaja smo se spet dobili vsi skupaj na vrhu in ugotovili, da smo prišli v zadnji del Slovenske poti. Ker čas ni bil več naš zaveznik, smo se kar hitro odpravili nazaj po standardni poti čez Prag.

Na koncu sestopa smo se še odžejali v odlični hudourniški vodi, ter si v njem namakali naše segrete noge.

Ekipa s katero sem plezal je bila odlična v vseh pogledih, tako da bomo zagotovo obplezali še kakšno smer skupaj.