Velika Raduha (2062 m) in en lep sončen dan

 Tokratni pobudnik za hribolazenje je bil Jure, ki je že v nedeljo predlagal, da bi se odpravila na Veliko Raduho in sicer iz dveh razlogov, nihče od naju še ni bil na Veliki Raduhi, ter Jure je slutil s svojim šetim čutom,  da bo tam lepo vreme. Tako sem jaz poklical še Gašperja, ki je bil seveda takoj za in danes zjutraj smo se že odpravili proti novi dogodivščini.

 Naš tokratni vodič ekspedicije je bil Gašper, ki je skrbel za vodenje ture. Tudi tokrat se je dobro pripravil, tako da je organizacijsko vse dobro potekalo, postregel pa nam je tudi s krožno turo.

 Današnji šofer je bil Jure, ki mu je kar dobro uspelo izslediti izhodišče (Miklavc), saj ga nismo zgrešili več kot za 1 km. In glede na to, koliko kilometrov je potrebno prevoziti do cilja je ta 1 km zares zanemarljivo odstopanje. Od izhodišča smo se zapodili do Radušnika, od tam naprej pa do planine Loka ter nato naravnost na vrh Raduhe. 

 Z vremenom smo imeli danes res neverjetno srečo, saj je bilo na okli videti kar nekaj oblačnosti, le tam kjer smo se nahajali mi nam je vedno sijalo sonce.

 Na vrhu smo si kar lahkotno vzeli čas za malo malice, ter lociranje drugih okoliških hribov, ki so nam bili neznanka. In po daljši pavzi na vrhu smo se odpravili nazaj in sicer po drugi poti, da smo si nazaj grede ogledali še planino Arta, ter Snežno jamo. Snežna jama je bila seveda za ta letni čas zaprta, tako da smo šli le lučaj mimo nje, ogledali pa si jo bomo lahko kdaj drugič, ko bomo obiskali te konce poleti.

 Skratka nad lahkotnim izletom in odlično vodeno turo smo bili vsi zelo zadovoljni, tako da smo se že med potjo nazaj odločili, da jutri ponovimo zadevo, ker bo v Kamniških Alpah zagotovo spet lep sončen dan. Na kateri vrh točno se odpravimo jutri, je zaenkrat še uganka, ki jo bomo rešili ob jutranjem kakavu.

Nova centralna smer v Veliki Babi (IV+)

Z Romanom sva se že kar nekaj časa dogovarjala, da za vikend greva splezat eno hribovsko smer in ko se je pokazalo dobro vreme, je Roman predlagal Novo centralno smer v Veliki Babi, ki je v celoti navrtana, vendar povsem po hribovsko, tako da so ponekod svedrovci kar precej narazen (vsaj zame).

 Smer sva plezala po sistemu cug-cug, s tem, da je prva plata pripadala meni. S seboj sva imela skoraj 70 metrsko vrv, tako da s štanti ni bilo težav, saj je nekako povprečna razdalja med štanti 60 m. Smer ima 12 raztežajev oz. 700 m, višinska razlika med vstopom in izstopom pa je natanko 500 m.

 Jaz sem potreboval kar nekaj časa da sem se navadil na plezanje po ''gladki'' plati, ki ima v apnenčasti skali ozke žlebove, ki jih je izdolbla voda, predvsem zato, ker sprva kar nisem zaupal svojim plezalkam, da se skale v resnici držijo zelo dobro.

 V smeri sva bila praktično sama, saj je bila za nama le ena naveza, ki pa sva jo že v štartu prehitela za dva raztežaja, tako da se od tretjega raztežaja naprej nismo nič več videli, ampak le še slišali, saj se je za nama slišalo neprestano vriskanje od veselja.

 Smer sva preplezala brez večjih težav in se v smeri tudi nisva nič izgubila, za kar se imam zahvaliti Romanu, ki je to smer že enkrat plezal in jo je zato dobro poznal. Ko sva prispela do vrha plezalne smeri, sva si čestitala, nato pa se odpravila še naprej na vrh Ledinske Babe.

 Že ko sva se vzpenjala na Ledinsko Babo in potem med spustom nazaj, se je iz Kranjske koče na Ledinah, neprestano slišal prijeten glas tolkal (v živo). Kasneje sva izvedela, da bo v Kranjski koči koncert tolkalne skupine, tako da to kar sva slišala so bile še zadnje priprave na koncert. Je bil pa zvok zares prijeten in se je zlil z gorsko naravo.

 Iz Kranjske koče na Ledinah je tudi dober pogled na Novo centralno smer, saj se plate od tam vidijo zelo izrazito, zato mi je uspelo v steni izslediti tudi navezo, ki je plezala za nama; pred seboj je imela še dva raztežaja do izstopa. 

 Skratka plezarije je bila prijetna, vreme pa tudi kot naročeno.

Allalinhorn (4027m)

 Tokrat smo se odpravili na najlažjega štiri tisočaka v okolici Saas Grunda, zato je bil pred nami lep sproščujoč dan. Enkrat za spremembo so preizkusili še javni prevoz, tako, da smo se do Saas Fee-ja zapeljali kar z avtobusom. V Saas Fee-ju smo šli direktno na gondolo, ki nas je popeljala do Felskinn (3000 m), od tam naprej pa še z najvišje ležečim metrojem na svetu do smučišča Allalin, ki se nahaja na višini 3500 m in obratuje skozi celo leto.

 Sprva smo se sprehodili čez zgornji del smučišča, da smo se približali vznožju Allalinhorn-a, tam pa smo si nadeli vso potrebno ledeniško opremo in se odpravili proti vrhu. Allalinhorn je eden izmed bolj obleganih vrhov, kar pa ni čudno, saj je enostaven, dostopen in zelo varen.

 Ker je bilo pred nami kar nekaj navez, smo se počasi premikali proti vrhu, ter tudi kakšno navezo prehiteli, saj smo bili sedaj že zares odlično aklimatizirani in ni bilo z višino nobenih težav.

 Ko smo prispeli do zadnjega grebena, ki vodi proti vrhu, se nam je odprl lep pogled na mogočno goro Matterhorn.

 Na vrh smo vsi prepešačili brez kakršnih koli težav, saj je bilo vreme ugodno, za prehoditi pa smo imeli le dobrih 500 višinskih metrov.

 Švicarji so nam še enkrat dokazali, da se zanjo iti zelo dober turizem, saj so na vrhu smučišča, 10 m pod površjem, v ledenik izvrtali rove, ter napravili manjše ledene dvorane, tako da je čisto vse iz ledu. Skratka zares zanimiva zadeva za pogledat, impresionira pa te že sam občutek da se sprehajaš znotraj ledenika, ki pa se nažalost počasi topi.

Lagginhorn (4010 m)

 Naslednji dan je bil predviden vzpon na Allalinhorn, a ker smo se prepozno odpravili proti gondoli, je bilo kmalu jasno, da se proti vrhu sploh ne bomo odpravili, ker bi bila zelo velika verjetnost, da bi ob povratku nazaj zamudili zadnjo gondolo.

Čeprav smo imeli na sebi vso potrebo opremo se nismo prav nič sekirali, ter se odločili, da si bomo napravili en lušten sproščujoč dan. Tako smo se peš odpravili na sosednjo gondolo, ki nas je popeljala do Plattjen (2570 m), od koder smo imeli lep razgled na Saas Fee. Na vrhu smo se malce posončili, ter se čez kakšno dobo uro odpravili nazaj v Saas Fee.

V Saas Fee-ju smo se pomerili v mini golfu z 18-imi luknjami. Igra je bila tako zabavna, da smo se vsi nasmejali kot še nikoli, saj so bili nekateri odboji žog prav komični. Po točkah pa je bil absolutni zmagovalec Jure (ta drugi Jure).

Po odlično odigrani partiji je sledil povratek nazaj v kamp, kjer smo skovali načrt za naslednji dan - vzpon na Lagginhorn.

Tokrat smo vstali kar precej zgodaj, pozajtrkovali, tre se odpravili do naše najbližje in hkrati edine gondole v Saas Grundu. Tja smo prispeli ravno ob uri, ko so gondolo šele pognali, a je bilo pred nami v vrsti že kar nekaj pripravljenih alpinističnih navez. Večina se jih je odpravila na Weissmies, naš cilj pa je bil tokrat skalni Lagginhorn.

Ko smo se pripeljali do zgornje postaje gondole (Hohsaas), smo se najprej za približno 200 višinskih metrov spustili peš navzdol, ter se priključili klasični poti za vzpon na Lagginhorn.

Vzpon na Lagginhorn na nekaterih mestih velja za plezalni vzpon težavnostne stopnje II, zato sva se s Špelo že kmalu po vstopu na greben navezala v navezo, Jure ter Primož pa sta celotno smer posolirala, saj sta povsem zaupala samemu sebi.

Vzpon praktično ves čas poteka po skalnem grebenu iz gnajsa, ki pelje proti vrhu. Greben je praktično sestavljen iz kamnov različnih velikosti, ki so naloženi drug na drugega, ter na nekaterih mestih dokaj krušljivi, zato je potrebno biti ves čas zelo pazljiv.

Imeli so spet odlično vreme z lepimi razgledi na okoliške vrhove, še posebej pa nam je padal v oči Dom, ki je najvišja Švicarska gora. V planu smo imeli tudi vzpon na Dom, vendar smo sedaj že vedeli, da nam ta cilj ne bo uspel, ker vremenska napoved za naslednje dni ni bila nič kaj obetavna, mi pa bi za varen vzpon potrebovali dva dni perfektnega vremena.

Na zgornji sliki Primož kaže na naš naslednji projekt (Dom 4545 m), ko bomo spet obiskali Švicarske Alpe.

V zadnjem delu vzpona nas je čakala mešanica skal, snega in ledu zato smo si nadeli dereze in v roke prijeli cepine, ter s to opremo nadaljevali do vrha. Ker smo pred dvema dnevom že opravili odlično aklimatizacijsko turo na Weissmies, tokrat z višino ni bilo nobenih težav.

 

Na vrhu Lagginhorna se nismo prav dolgo zadržali, saj je bila ura že kar precej in smo se morali hitro odpraviti nazaj, če smo hoteli ujeto gondolo za nazaj v Saas Grund. V nasprotnem primeri bi morali pešačiti še dodatnih 800 višinskih metrov navzdol do našega kampa, kar pa si v teh težkih čevlih res nismo želeli.

Pri sestopu navzdol sva v spodnjem delu s Špelo izbrala direktno varianto, ki se nama je zdela najhitrejša, a se je to hitro izkazalo za napako, saj so potoki vode s spodnjem delu zaradi taljenja ledenika kar precej široki in deroči, tebi pa ne preostane drugega kot da jih prečiš. Zaradi najine varnosti sva se tako morala kar dvakrat vrniti malce višje nazaj ob potoku, da sva našla varno mesto za prečkanje, ter tako izgubljala na dragocenem času. Do srednje postaje gondole sva prispela kar nekaj časa za Juretom in Primožem, a sva jo še vseeno ujela, tako da sva bila oba presrečna, da bo za danes konec pešačenja.

Skratka vzpon na Lagginhorn je bil zaenkrat definitivno najbolj razgiban in pester od vseh vzponov v Švici in vsi smo bili vsi zadovoljni, da smo se odločili za ta vrh.