Naslednji dan je bil predviden vzpon na Allalinhorn, a ker smo se prepozno odpravili proti gondoli, je bilo kmalu jasno, da se proti vrhu sploh ne bomo odpravili, ker bi bila zelo velika verjetnost, da bi ob povratku nazaj zamudili zadnjo gondolo.
Čeprav smo imeli na sebi vso potrebo opremo se nismo prav nič sekirali, ter se odločili, da si bomo napravili en lušten sproščujoč dan. Tako smo se peš odpravili na sosednjo gondolo, ki nas je popeljala do Plattjen (2570 m), od koder smo imeli lep razgled na Saas Fee. Na vrhu smo se malce posončili, ter se čez kakšno dobo uro odpravili nazaj v Saas Fee.
V Saas Fee-ju smo se pomerili v mini golfu z 18-imi luknjami. Igra je bila tako zabavna, da smo se vsi nasmejali kot še nikoli, saj so bili nekateri odboji žog prav komični. Po točkah pa je bil absolutni zmagovalec Jure (ta drugi Jure).
Po odlično odigrani partiji je sledil povratek nazaj v kamp, kjer smo skovali načrt za naslednji dan - vzpon na Lagginhorn.
Tokrat smo vstali kar precej zgodaj, pozajtrkovali, tre se odpravili do naše najbližje in hkrati edine gondole v Saas Grundu. Tja smo prispeli ravno ob uri, ko so gondolo šele pognali, a je bilo pred nami v vrsti že kar nekaj pripravljenih alpinističnih navez. Večina se jih je odpravila na Weissmies, naš cilj pa je bil tokrat skalni Lagginhorn.
Ko smo se pripeljali do zgornje postaje gondole (Hohsaas), smo se najprej za približno 200 višinskih metrov spustili peš navzdol, ter se priključili klasični poti za vzpon na Lagginhorn.
Vzpon na Lagginhorn na nekaterih mestih velja za plezalni vzpon težavnostne stopnje II, zato sva se s Špelo že kmalu po vstopu na greben navezala v navezo, Jure ter Primož pa sta celotno smer posolirala, saj sta povsem zaupala samemu sebi.
Vzpon praktično ves čas poteka po skalnem grebenu iz gnajsa, ki pelje proti vrhu. Greben je praktično sestavljen iz kamnov različnih velikosti, ki so naloženi drug na drugega, ter na nekaterih mestih dokaj krušljivi, zato je potrebno biti ves čas zelo pazljiv.
Imeli so spet odlično vreme z lepimi razgledi na okoliške vrhove, še posebej pa nam je padal v oči Dom, ki je najvišja Švicarska gora. V planu smo imeli tudi vzpon na Dom, vendar smo sedaj že vedeli, da nam ta cilj ne bo uspel, ker vremenska napoved za naslednje dni ni bila nič kaj obetavna, mi pa bi za varen vzpon potrebovali dva dni perfektnega vremena.
Na zgornji sliki Primož kaže na naš naslednji projekt (Dom 4545 m), ko bomo spet obiskali Švicarske Alpe.
V zadnjem delu vzpona nas je čakala mešanica skal, snega in ledu zato smo si nadeli dereze in v roke prijeli cepine, ter s to opremo nadaljevali do vrha. Ker smo pred dvema dnevom že opravili odlično aklimatizacijsko turo na Weissmies, tokrat z višino ni bilo nobenih težav.
Na vrhu Lagginhorna se nismo prav dolgo zadržali, saj je bila ura že kar precej in smo se morali hitro odpraviti nazaj, če smo hoteli ujeto gondolo za nazaj v Saas Grund. V nasprotnem primeri bi morali pešačiti še dodatnih 800 višinskih metrov navzdol do našega kampa, kar pa si v teh težkih čevlih res nismo želeli.
Pri sestopu navzdol sva v spodnjem delu s Špelo izbrala direktno varianto, ki se nama je zdela najhitrejša, a se je to hitro izkazalo za napako, saj so potoki vode s spodnjem delu zaradi taljenja ledenika kar precej široki in deroči, tebi pa ne preostane drugega kot da jih prečiš. Zaradi najine varnosti sva se tako morala kar dvakrat vrniti malce višje nazaj ob potoku, da sva našla varno mesto za prečkanje, ter tako izgubljala na dragocenem času. Do srednje postaje gondole sva prispela kar nekaj časa za Juretom in Primožem, a sva jo še vseeno ujela, tako da sva bila oba presrečna, da bo za danes konec pešačenja.
Skratka vzpon na Lagginhorn je bil zaenkrat definitivno najbolj razgiban in pester od vseh vzponov v Švici in vsi smo bili vsi zadovoljni, da smo se odločili za ta vrh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar