Nova centralna smer v Veliki Babi (IV+)

Z Romanom sva se že kar nekaj časa dogovarjala, da za vikend greva splezat eno hribovsko smer in ko se je pokazalo dobro vreme, je Roman predlagal Novo centralno smer v Veliki Babi, ki je v celoti navrtana, vendar povsem po hribovsko, tako da so ponekod svedrovci kar precej narazen (vsaj zame).

 Smer sva plezala po sistemu cug-cug, s tem, da je prva plata pripadala meni. S seboj sva imela skoraj 70 metrsko vrv, tako da s štanti ni bilo težav, saj je nekako povprečna razdalja med štanti 60 m. Smer ima 12 raztežajev oz. 700 m, višinska razlika med vstopom in izstopom pa je natanko 500 m.

 Jaz sem potreboval kar nekaj časa da sem se navadil na plezanje po ''gladki'' plati, ki ima v apnenčasti skali ozke žlebove, ki jih je izdolbla voda, predvsem zato, ker sprva kar nisem zaupal svojim plezalkam, da se skale v resnici držijo zelo dobro.

 V smeri sva bila praktično sama, saj je bila za nama le ena naveza, ki pa sva jo že v štartu prehitela za dva raztežaja, tako da se od tretjega raztežaja naprej nismo nič več videli, ampak le še slišali, saj se je za nama slišalo neprestano vriskanje od veselja.

 Smer sva preplezala brez večjih težav in se v smeri tudi nisva nič izgubila, za kar se imam zahvaliti Romanu, ki je to smer že enkrat plezal in jo je zato dobro poznal. Ko sva prispela do vrha plezalne smeri, sva si čestitala, nato pa se odpravila še naprej na vrh Ledinske Babe.

 Že ko sva se vzpenjala na Ledinsko Babo in potem med spustom nazaj, se je iz Kranjske koče na Ledinah, neprestano slišal prijeten glas tolkal (v živo). Kasneje sva izvedela, da bo v Kranjski koči koncert tolkalne skupine, tako da to kar sva slišala so bile še zadnje priprave na koncert. Je bil pa zvok zares prijeten in se je zlil z gorsko naravo.

 Iz Kranjske koče na Ledinah je tudi dober pogled na Novo centralno smer, saj se plate od tam vidijo zelo izrazito, zato mi je uspelo v steni izslediti tudi navezo, ki je plezala za nama; pred seboj je imela še dva raztežaja do izstopa. 

 Skratka plezarije je bila prijetna, vreme pa tudi kot naročeno.

Allalinhorn (4027m)

 Tokrat smo se odpravili na najlažjega štiri tisočaka v okolici Saas Grunda, zato je bil pred nami lep sproščujoč dan. Enkrat za spremembo so preizkusili še javni prevoz, tako, da smo se do Saas Fee-ja zapeljali kar z avtobusom. V Saas Fee-ju smo šli direktno na gondolo, ki nas je popeljala do Felskinn (3000 m), od tam naprej pa še z najvišje ležečim metrojem na svetu do smučišča Allalin, ki se nahaja na višini 3500 m in obratuje skozi celo leto.

 Sprva smo se sprehodili čez zgornji del smučišča, da smo se približali vznožju Allalinhorn-a, tam pa smo si nadeli vso potrebno ledeniško opremo in se odpravili proti vrhu. Allalinhorn je eden izmed bolj obleganih vrhov, kar pa ni čudno, saj je enostaven, dostopen in zelo varen.

 Ker je bilo pred nami kar nekaj navez, smo se počasi premikali proti vrhu, ter tudi kakšno navezo prehiteli, saj smo bili sedaj že zares odlično aklimatizirani in ni bilo z višino nobenih težav.

 Ko smo prispeli do zadnjega grebena, ki vodi proti vrhu, se nam je odprl lep pogled na mogočno goro Matterhorn.

 Na vrh smo vsi prepešačili brez kakršnih koli težav, saj je bilo vreme ugodno, za prehoditi pa smo imeli le dobrih 500 višinskih metrov.

 Švicarji so nam še enkrat dokazali, da se zanjo iti zelo dober turizem, saj so na vrhu smučišča, 10 m pod površjem, v ledenik izvrtali rove, ter napravili manjše ledene dvorane, tako da je čisto vse iz ledu. Skratka zares zanimiva zadeva za pogledat, impresionira pa te že sam občutek da se sprehajaš znotraj ledenika, ki pa se nažalost počasi topi.