Tečaj zimske tehnike na planini V Lazu

Za vikend smo se s tečajniki odpravili na planino V Lazu z namenom, da se izurimo še v zimski tehniki. Ker je lotos kar precej novih zagretih tečajnikov, smo se razdelili v dve skupini, da smo se izognili pretirani gneči.

Prvi dan smo napadli grapo med Kredo in Slatno. Glavnina se nas je do vznožja grape odpravila peš, v skupini pa smo imeli tudi dva turna smučarja.

Ko smo prispeli do vhoda v našo grapo, ki poteka med Kredo in Slatno smo se razdelili v naveze, ter jo urno mahnili proti vrhu. V spodnjem delu grape je bil sneg prav enkraten za postavitev štantov, potem pa je bilo z vsakim raztežajem v grapi vedno manj snega in se je bilo treba zelo potruditi, da si napravil varno sidrišče.

Vsi tečajniki so preplezali grapo brez kakšnega problema in imel sem občutek, da se imajo tudi oni  prav ''fajn''.

Ko smo se ponovno vsi skupaj dobili na vrhu grape, smo se odpravili še na vrh Slatne (2077 m), kjer smo se lahko končno razgledali naokoli. Z vrha Slatne smo se nato skozi Hladilnik spustili nazaj v naš začasni dom na planini V Lazu.

Naslednji dan je bil pred nami spet nov projekt, in sicer vzpon na Debeli vrh po lažji grapi. Ker smo se že prejšnji dan dodobra naučili tehnike varovanja in vedli kaj nas čaka, so vse stvari potekale že bistveno hitreje in grapo smo napadli kar vsi naenkrat.

Za spremembo od včeraj nas je danes cel dan spremljal sonce, tako da je bila krema za sončenje prav dobrodošla. Kljub lepemu vremenu pa nam jo je malce godel le veter, ki nas je spremljal v grapi med vzponom na Debeli vrh (2390 m)

V tej grapi so bile razmere za postavljanje sidrišč idealne in smo v večini uporabljali le T-štante. Za celotno grapo smo potrebovali 5 raztežajev, ki smo bili dolgo od 50 do 60 m.

Na vrhu grape smo spet pridno počakali celotno skupino, ter se nato skupaj odpravili še na vrh Debelega vrha.

Z vrha smo imeli enkraten pogled na debelo oblačnost, ki se je vila daleč naokoli in bili smo zadovoljni, da se lahko nastavljamo sončnim žarkom.

Na Debelem vrhu smo napravili še skupinsko fotografijo, ter se na hitro odpravili nazaj na planino V Lazu, od tam naprej pa vsak proti svojemu domu.

Na planini V Lazu smo tudi tokrat preživeli prekrasen vikend v dobri družbi, in sem prepričan da se tja še kdaj vrnemo.

Zimski vzpon na Jalovec (2645 m) skozi ozebnik

Ker je bilo za vikend napovedano ponovno lepo vreme, smo se sedaj že stalna ekipa (Primož, Gašper in jaz) odpravili spet v visokogorje. Tokrat je bil na vrsti Jalovec, saj smo o njem pričeli razmišljati že takoj po opravljeni turi na Triglav.

Zjutraj smo se dobili v Svetem Duhu, ter se skupaj odpeljali do parkirišču pod skakalnico v Planici. Od tam smo se odpravili peš proti domu v Tamarju, ter nato direktno v Ozebnik, ki je bistveno daljši, kot pa zgleda od daleč.

Zgodaj zjutraj, ko smo krenili izpred parkirišča je bilo vreme še prav turobno in nič kaj obetavno, pa čeprav je bila napoved lepa. No, tokrat se vremenarji niso zmotili, saj se je vreme hitro stabiliziralo in pokazal se je prekrasen sončen dan.

Ozebnik je bil kar precej oblegan, saj se je za nami vzpenjalo še najmanj 10 turnih smučarjev, ki so bili po večini italijanske narodnosti. Ko smo prilezli iz Ozebnika nas je končno obsijalo sonce, zato smo si vzeli nekaj časa za malico, saj je bilo prav prijetno toplo.

Ko smo prispeli do vznožja Jalovca, smo si nadeli vso potrebno opremo ter se odpravili proti vrhu.

Primoža je že takoj na vznožju močno zamikala manjša grapa, zato se je odločil za solo vzpon proti vrhu po bistveno bolj težavni poti. Dogovorili smo se, da se na vrhu počakamo, nato pa smo krenili vsak po svoje.

Ker sva z Gašperjem šla po standardni zimski poti, sva bila bistveno hitrejša od Primoža, ki je imel menjavanja ledenih delov, ter globokega udiranja v snegu. Ves čas vzpona je bil pod najinim budnim očesom.

Primož je prilezel na vrh kakih 20 minut za nama in je bil ves navdušen nad svojim vzponom. Ni kaj, svaka čast. 

Kljub temu, da je zimski vzpon na Jalovec zelo zahteven in potrebuješ imeti nekaj izkušenj, smo praktično tik pod vrhom srečali tudi psa, ki se je v spremstvu lastnika vračal nazaj iz vrha.

Na samem vrhu je kar precej močno pihalo, zato smo se le na veliko razgledali naokoli ter se odpravili nazaj. Sam sestop je bistveno zahtevnejši od vzpona in zahteva veliko previdnosti, saj se je na nekaterih delih potrebno premikati vzvratno, strmina pa je tudi kar precejšnja.

Ko smo sestopili iz vrha mi je bilo edino žal, da nisem imel s seboj svojih ''ta kratkih'' smuči, saj bi se lahko elegantno spustil skozi ozebnik do doma v Tamarju. No pa nič zato, tudi peš sestop je bil prijeten, le težak je bil pogled na druge smučarje, ki smo švigali mimo nas, kot da bi bili na smučišču.