Zimski vzpon na Jalovec (2645 m) skozi ozebnik

Ker je bilo za vikend napovedano ponovno lepo vreme, smo se sedaj že stalna ekipa (Primož, Gašper in jaz) odpravili spet v visokogorje. Tokrat je bil na vrsti Jalovec, saj smo o njem pričeli razmišljati že takoj po opravljeni turi na Triglav.

Zjutraj smo se dobili v Svetem Duhu, ter se skupaj odpeljali do parkirišču pod skakalnico v Planici. Od tam smo se odpravili peš proti domu v Tamarju, ter nato direktno v Ozebnik, ki je bistveno daljši, kot pa zgleda od daleč.

Zgodaj zjutraj, ko smo krenili izpred parkirišča je bilo vreme še prav turobno in nič kaj obetavno, pa čeprav je bila napoved lepa. No, tokrat se vremenarji niso zmotili, saj se je vreme hitro stabiliziralo in pokazal se je prekrasen sončen dan.

Ozebnik je bil kar precej oblegan, saj se je za nami vzpenjalo še najmanj 10 turnih smučarjev, ki so bili po večini italijanske narodnosti. Ko smo prilezli iz Ozebnika nas je končno obsijalo sonce, zato smo si vzeli nekaj časa za malico, saj je bilo prav prijetno toplo.

Ko smo prispeli do vznožja Jalovca, smo si nadeli vso potrebno opremo ter se odpravili proti vrhu.

Primoža je že takoj na vznožju močno zamikala manjša grapa, zato se je odločil za solo vzpon proti vrhu po bistveno bolj težavni poti. Dogovorili smo se, da se na vrhu počakamo, nato pa smo krenili vsak po svoje.

Ker sva z Gašperjem šla po standardni zimski poti, sva bila bistveno hitrejša od Primoža, ki je imel menjavanja ledenih delov, ter globokega udiranja v snegu. Ves čas vzpona je bil pod najinim budnim očesom.

Primož je prilezel na vrh kakih 20 minut za nama in je bil ves navdušen nad svojim vzponom. Ni kaj, svaka čast. 

Kljub temu, da je zimski vzpon na Jalovec zelo zahteven in potrebuješ imeti nekaj izkušenj, smo praktično tik pod vrhom srečali tudi psa, ki se je v spremstvu lastnika vračal nazaj iz vrha.

Na samem vrhu je kar precej močno pihalo, zato smo se le na veliko razgledali naokoli ter se odpravili nazaj. Sam sestop je bistveno zahtevnejši od vzpona in zahteva veliko previdnosti, saj se je na nekaterih delih potrebno premikati vzvratno, strmina pa je tudi kar precejšnja.

Ko smo sestopili iz vrha mi je bilo edino žal, da nisem imel s seboj svojih ''ta kratkih'' smuči, saj bi se lahko elegantno spustil skozi ozebnik do doma v Tamarju. No pa nič zato, tudi peš sestop je bil prijeten, le težak je bil pogled na druge smučarje, ki smo švigali mimo nas, kot da bi bili na smučišču.