Zimski vzpon na Triglav

Za vikend je padla ideja, da je glede na snežne razmere v visokogorju idealen čas, da se povzpnemo na Triglav, saj je snega dokaj malo, pot do vrha našega očaka pa je tudi že dodobra shojena. In tako smo si glede na vremensko napoved rezervirali sredo za vzpon na naš najvišji  vrh.

Ker smo se odločili, da krenemo na pot med tednom, se še do zadnjega trenutka ni točno vedelo, kdo bo v ekipi, ker si je bilo seveda potrebno pridobiti prost dan. No, in srečneži, ki smo si izborili prosto sredo smo bili Gašper, Jan, Primož in jaz.

Ob 4h zjutraj sva z Gašperjem krenila iz Železnikov proti Škofji Loki, kjer sva pobrala še Primoža in Jana, od tam naprej pa direktno v Krmo, ki je bila naše izhodišče.

Cesta do Krme je v dobrem stanju, če seveda odšteješ to da je cesta eno samo ledišče. Vendar ker ima cesta le blag vzpon, se da priti tudi do samega konca ceste (rampe), kar je kar nekaterim uspelo. Nas je izdala ena izmed zadnjih klančin, ki je bila povsem poledenela, tako da smo imeli za 5 minut več hoda; ampak nič zato, saj smo vendar prišli sem hoditi. 

Od izhodišča v Krmi pa do Kredarice je zaradi velikega števila obiskovalcev speljana že kar prava ''avtocesta'', ki je zelo dobro utrjena, tako, da se nam pod nogami ni niti enkrat udrlo.

Zaradi odlične utrjene poti, je bil naš efektivni čas do Kredarice 3h 30 min. Vmes smo se na prvem soncu vstavili le za kratek čas, da smo nekaj malega pojedli. 

V Triglavskem domu na Kredarici so nas vremenarji postregli s čajem. Ko smo ga popili, ter še pojedli kak sendvič, smo zunaj si nadeli dereze in pasove ter se s cepinom v roki odpravili proti vrhu.

Tudi pot od Kredarice na Triglav je v odličnem stanju, tako da smo potrebovali le cepin in jeklenice, ki gledajo iz snega. Bili pa smo seveda opremljeni tudi s ferata kompletom, ki pa ga tokrat nismo potrebovali.

Na vrh Triglava smo tako od naše postojanke na Kredarici prispeli v slabi uri. Razgledi na samem vrhu so bili prekrasni, žal pa so bili tudi občasni sunki vetra, ki so ustvarjali bistveno večji mraz, kot pa je bil.

Za današnji dan ocenjujem, da je na vrhu Triglava stalo vsaj 20 Slovencev, kar le priča o tem, da je hoja v visokogorje vse bolj priljubljeno med Slovenci in da nas je hribolazcev zmeraj več.

Kakšne velike starosti zaradi vetra na Triglavu nismo zganjali in smo se zato hitro odpravili nazaj. Pot nazaj je malce bolj zahtevna in je zato na nekaterih delih potrebno biti bistveno bolj pazljiv.

Malce nižje od Kredarice je prišel do svojega veselja Gašper, ki je celo pot s seboj nosil tudi svoje speed glider padalo. Poiskal je brezvetrno vzletišče, ter se elegantno podal v zrak. Ostali smo lahko samo nemilo gledali, kako jadra proti Krmi, saj nas je čakala še dobra ura hoda do izhodišča. (za primerjavo: Gašper je rabil le slabih 5 minut ''vožnje'')

V Krmi smo se spet vsi skupaj dobili ter se od tam odpljali nazaj domov. Zaradi navdušenja nad odlično izkorščenim dnevom, smo se na poti nazaj že dogovarjali o možnem novem vzponu. Zaenkrat je v igri Jalovec.