Takoj
po Ubudu sva se za nekaj dni preselila v majhno, a precej turistično mestece
Kuta, ki je poleg sosednjega mesteca Legian ena izmed bolj priljubljenih
destinacij za srfanje. Sposodila sva si skuter za 1 dan ( za 50.000 Rp) in si šla
pogledat klife na južnem delu Balija.
Eden
bolj znanih templjev Ulu Watu je poseben zato, ker leži na robu klifa. V njem
sva naletela na hinduistični obred, zato ogled templja od blizu ni bil mogoč,
sva se pa vseeno sprehodila po poteh, ki vodijo do templja in so na čase kar
precej prepadne. Tudi tu je precej opic, ki pa so za razliko njihovih sorodnic
v Ubudu precej nasilne.
Med
Balijem in Lombokom se nahajajo trije manjši otoki z imenom Gili Islands ( Gili
Meno, Gili Air in Gili Trawangan). Dostop do njih iz Balija je mogoč z hitrim
čolnom (in tudi precej dragim) ali pa z malo daljšo varianto - z trajektom do
Lomboka, z minibusom do majhnega pristanišča Bangsal in nato do otoka, ki si ga
izbereš. Čeprav je ta pot veliko cenejša, je slaba stran zagotovo ta, da je
potovanje precej daljše. Pot traja približno 10 ur. Nič prav redko ni tudi to,
te v vasici Bangsal hitro spravijo ob živce ljudje, ki ti na silo hočejo
prodati karte za izlete oz. prevoze na Lombok, Flores ... Tako kot na vseh
javnih prevozih tudi na trajektih ne manjka prodajalk, ki ti na vsak način
hočejo prodati sadje, pijačo ali pa paket riža in piščanca.
Ob
18h sva končno prispela na Gili Trawangan, ki je največji in najbolj turističen
izmed vseh treh. Na njem se najde prenočitev v razponu od 10-500 eurov. Seveda
sva si midva izbrala ugodno varianto - bungalov, ki pa je bil od plače
oddaljen le 20 m. Najbolj priljubljena aktivnosti teh otokov sta potapljanje in
snorckalnje. Odšla sva na enodnevni izlet z ladjico, ki pelje na vse 3 otoke in
zanj odštela 80.000 Rp na osebo. Na snorckalnju se da videti precej koral in
pisanih rib, ter tudi želve. Sam sem videl 3 in tudi z njimi plaval nekaj časa,
Špela pa nobene, pa čeprav si je to zelo želela. Odličen dan sva končala z
kolesarjenjem okoli otoka, za katerega sva potrebovala samo dobrih 40min.
Na
otoku sva si rezervirala vožnjo do Floresa - otoka, ki je znan po neokrnjeni
naravi in tem, da je precej manj razvit in turističen kot Bali in Java. Za
predvideno 22h vožnjo sva plačala 400.000 Rp na osebo, vendar bi sedaj raje
vzela let, saj je naporna vožnja trajala kar 36h. Tam sva spoznala tudi prva
Slovenca, Uršo in Aljaža, ki sta si ogledala skoraj iste zadeve kot
midva. Večurno čakanje smo si krajšali s pogovorom, spanjem, kartanjem in
gledanjem akcijskih filmov na trajektu. Pot v avtobusu je bila se posebej
zanimiva, saj precej Indonezijcev ni navajenih ovinkov imajo pa precej radi
karaoke, ki po 8h znajo biti že malo nadležne.
V
mesto Labuanbajo na Floresu sva prispela v poznih urah in tako kot ostali
turisti prenočišče poiskala v najbolj znanem hostu Gardena hotel, ki ima precej
dober razgled nad celotno pristanišče.
Že na dolgi vožnji s trajektom iz otoka Sumbawe do Floresa,
sem spoznal zanimivega Rusa Leonardota, ki potuje po Indoneziji s skuterjem,
šotorom, rukzakom in surf desko. In kaj kmalu mi je omenil, da če bi se
odpravili iz Floresa na otoka Komodo in Rinca v lastni režiji, ker je to
bistveno cenejša variant. Seveda sem bil takoj, za ker sem tudi jaz razmišljal
v tej smeri, saj sem vedel, da so cene organiziranih izletov iz Floresa zelo
dragi, ker so tu agencije med seboj dogovorjene, da imajo navite cene, ki jih
ne spuščajo.
Tako, sva se z Rusom dogovorila, da se naslednje jutro
dobiva pred mojim hotelom ob 7:30 (on je spal v šotoru), da sestaviva ekipo in
potem gremo skupaj nejti ladjo v pristanišče. Ker pa so mene zelo zanimale cene
najema ladij direktno v pristanišču, sem se odpravil tja že ob 7:00, da se
pomenim z kapitani glede cen. In glej ga zlodja, ko sem se ravno glihal glede
cen, srečam tam Leonardota, ki je počel isto zadevo. Tako sva na koncu izbrala
najboljšo ladjo v pristanišču, ki sicer ni bila najcenejša ampak še vseeno zelo
ugodna. Cena najema cele ladje za dvodnevni izlet
je bila tako na koncu tri milijone rupij (300 $) in je vključevala hrano,
spanje in prevoz.
Tako sva se odpravila nazaj proti mojemu hotelu povedat še
ostalim interesantom, kakšna je cena. V trenutku
nas je bilo že pet, ki smo bili pripravljen takoj za odhod. Vendar sva se s
Špelo še spomnila, da sta zraven naju nastanjeni še dve danki, ki bi prav tako
šle zraven, vendar sta še spali. Potrkali smo na njuna vrata jih zbudili in
seveda sta bili zato da gresta zraven.
Tako je bila sestavljena končna ekipa: Rus, Turk,Kolumbijec,
dve Danki in midva s Špelo.
Odpravili smo se v pristanišče, vplačali tri milijone, potem
pa smo rabili še kakšno uro do odhoda, da je posadka pripravila vse potrebno (bencin,
hrana, voda,..). V posadki so bili štirje pomočniki in kapitan.
Prvi dan smo se zapeljali na otok Rinca, kjer smo si
ogledali znamenite komodote, ki živijo le na štirih Indonezijskih otokih , ter
nikjer drugje na svetu. Kljub temu, da komodoti izgledajo, da so zelo leni, so
zelo nevarni, saj dosežejo 20 km/h, plen pa ubijejo tako, da ga ugriznejo, nato
pa počakajo da umre, saj je njihov ugriz smrtonosen. Šele ko plen umre, ga
požrejo. Hranijo se običajno z bivoli, jeleni in opicami 1x na mesec.
Za sprehajanje po otoku seveda potrebuješ rengerje, ki te
varujejo pred nevarnostmi. Na otoku Rinca smo imeli srečo, saj smo videli tudi
bivola v naravnem okolju.
Z otoka Rinca smo se odpravili z ladjo naprej proti dvema
lokacijama za snorklanje, kjer smo zares videli nedotaknjene korale in
neomejeno število pisanih rib, tako da mi je res žal, da nimam s seboj
podvodnega fotoaparata, ker bi se dalo
narediti precej lepih slik.
Leonardo nam je med snorklanjem potegnil iz vode še
prestižno školjko, ki se jo dobi le v prestižnih restavracijah. Seveda je bila
za večerjo že na našem meniju. Na tej ladji smo jedli zares odlično.
Čez noč smo prespali v enem izmed zalivov v bližini
Komodota, kjer smo ujeli enega izmed najlepših sončnih zahodov.
Drugi dan je sledil ogled komodotov na otoku Komodo, ki je
tudi najbolj obiskan. Prejšnji teden se je na tem otoku zgodila nesreča, ker
paznik v narodnem parku za seboj ni zaprl vrata v pisarno. Tako je en komodo
zlezel po stopnicah v njegovo pisarno ter ga ugriznil. Ko je priletel drug
paznik na pomoč je še on dobil ugriz v roko.
Na srečo se je komodo nato umiril in so rešili situacijo. Oba paznika sta
trenutno na zdravljenju v Jakarti, vendar je z njima že bistveno bolje, tako da
bosta OK. Eden izmed paznikov nam je na telefonu pokazal slike ugrizov v nogo
in niso ravno za ljudi s slabim želodcem. Skratka komodoti so zelo nevarni in
sprehajanja po otoku tudi, saj je npr. na otoku Komodo več kot 2000 komodotov.
Na
eni izmed lokacij za snorklanje je končno imela srečo tudi Špela, saj je videla
ogromno želvo, ki je priplavala direktno mimo nje, ter skata ki se je skrival v
pesku na dnu.
Po zaključenem dvodnevnem izletu smo se vsi strinjali, da je
bil to zagotovo vrhunec potovanja, pa
čeprav je bil npr. Kolumbijec na poti že 6 mesecev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar