Zelo zgodaj zjutraj (4:15) sva se z Juretom iz Škofje Loke odpeljala proti Planici, ki je bila najino izhodišče za vzpon na Jalovec. Ker sva bila zelo zgodna sva ujela pogled na Jalovec še pred sončnim vzhodom.
V Planici sva parkirala avto na velikem parkirišču pred skakalnico, ter se naprej odpravila peš proti domu v Tamarju. Pred domom v Tamarju sva naletela na večjo skupino pohodnikov, ki so imeli isti cilj kot midva z Juretom - vrh Jalovca.
Pot do vrha je kar dolga, upoštevati pa je še potrebno dodatno peš pot iz Planice do doma v Tamarju, ki traja dobre pol ure, tako da na kancu napraviš praktično1700 m višinske razlike.
Pot na Jalovec čez Kotovo sedlo je pestra in ti ponuja obilo razgledov. Do samega sedla je pot dokaj enostavna, od sedla naprej pa se prične malce težji izpostavljeni del, ki pa je odlično varovan z jeklenicami in klini, tako da je možna tudi uporaba samovarovalnega kompleta za tiste, ki jih je malce bolj strah izpostavljenih predelov.
S sedla je tudi odličen razgled na ''sosednji'' Mangart (2679 m), na katerega imam namen iti še letos in sicer po ferati ''Via Italiana'' iz Italijanske strani, ki velja za enega izmed najtežjih ''pohodniških'' pristopov na slovenske vrhove.
Ko sva z Juretom prispela na vrh Jalovca se je pojavilo nekaj megle, tako da razgled ni bil idealen na vse smeri . Na vrhu sva se čisto slučajno srečala še z Nejcem in njegovim kolegom, ki sta si za danes izbrali isti vrh kot midva z Juretom.Seveda smo obvezno napravili skupinsko fotografijo :)
Na vrhu smo si privoščili krepko malico, potem pa smo se odpravili nazaj proti izhodišču po isti poti.
IZ Kotovega sedla sva jo z Juretom ubrala kar po melišču in si tako še malce skrajšala pot navzdol.
Na poti navzdol sem jaz še hitro skočil pogledat bivak nad Tamarjem, ki ima prav vesoljsko obliko. Bivak je zelo majhen, vendar ima zelo funkcionalno razporejen prostor, tako da je primeren celo za 6 oseb. Bivak pred neurji varuje velika skala pod katero je postavljen, od poti pa je oddaljen le dobri 2 minuti.
Ko sva se vračala nazaj se je vreme vedno bolj poslabševalo in vse bolj je kazalo na popoldansko ploho. Midva sva tokrat imela izjemno srečo, saj se je na polno ulilo po večjem delu Julijcev ravno ko sva prispela nazaj do parkirišča v Planici. Očitno se je splačalo iti v hribe tako zgodaj zjutraj, saj sva se idealno izognila plohi, ki pa je trajala kar nekaj časa.
Hribovski dan sva preživela enkratno, tako da imava za naslednjič že kar nekaj nabranih idej kateri vrh bo naslednji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar