Jezerska Kočna (2540 m)

Za rojstni dan sem moji mami obljubil, da jo vzamem s seboj še na kakšen bol resen visokogorski vrh. Sprva je bila ideja da bo ta ''vrh'' Mangart, (ferata via ialiana) a ker je bilo v Julijcih napovedano slabo vreme, je padla odločitev za Jezersko Kočno.

Zgodaj zjutraj sva se iz Železnikov odpravila priti Škofji Loki, kjer sva pobrala še enega zelo zagrizenega hribolazca (Jureta), nato pa smo se skupaj odpeljali do izhodišča, ki je malce naprej od Planšarskega jezera na Jezerskem.

Od našega izhodišča pa do Češke koče smo potrebovali dobro uro, pot pa je vseskozi zelo lepo urejena in odlično zavarovana, tako da je kljub temu, da spada med delno zahtevno pot povsem primerna tudi za otroke, ki se še spoznavajo z gorskim svetom.

Zunaj pred Češko kočo je tudi speljana voda, ki izvira malce višje in daje občutek, da njen izvir nikoli ne presahne, tako da sklepam, da tu ni nikakršnega pomanjkanja pitne vode.

Na Češki koči smo si privoščili tudi obilen zajtrk, potem pa smo je krenili naprej v bol resen del poti proti Jezerski Kočni.

Pot do vrha je speljana v veliki meri po jeklenicah in klinih in je na večjih mestih dokaj izpostavljena. Ob vsem tem pa je potrebno biti pozoren kamenje pod nogami, saj je teren zelo krušljiv.

Zelo zanimivo pa je speljan tudi še zadnji težji prehod na poti pri katerem se moraš plaziti po kolenih, na svoji levi strani pa imaš povsem odsekano prepadno steno. Prehod je tako ozek, da lahko nahrbtnik ali potiskaš pred seboj ali pa ga pustiš pred prehodom. Jaz sem nahrbtnik pustil kar tam, saj smo imeli do vrha le še za 30 minut poti.

Ko prebredeš ta najtežji del pa se ti pot kar naenkrat razširi in pred seboj ponovno zagledaš vrh Jezerske Kočne.

Na vrhu Jezerske Kočne je kar močno pihalo, tako da smo se kaj hitro obrnili in se odpravili nazaj dol.

Pri povratku nazaj proti Češki koči smo malce zavili iz poti na ogromno melišče po katerem smo se nato spustili navzdol. Melišče ima ravno pravo granulacijo apnenca za tek navzdol, tako da smo pridobili kar nekaj minut.