Zgodaj zjutraj smo se tri naveze (Mitja - Jože, Luka - Miloš, Primož - jaz) odpravile proti Debelemu vrhu z namenom, da preizkusimo novo plezalno smer - Katedrala.
Plezalna smer Katedrala ima zaenkrat 6. raztežajev z ocenami 5a, 5b, 3, 6a, 3, 5c. Vstop v plezalno smer na Debelem vrhu se prične na nadmorski višini 1700 m, ter se zaključi na višini približno 2000 m, kar pomeni da ima smer celih 300 m plezalne višine.
Ker smo bili praktično prvi, ki smo testirali še svežo smer, smo začetek plezarije označili z skalnatim možicem, da jo bodo lažje našli tudi drugi plezalci.
Pod steno smo si nase nadeli vso potrebno plezalno opremo ter ''napadli'' smer. V prvi navezi sta bila Mitja in Jože, ki sta imela pomembno nalogo, da do konca navrtata še zadnji šesti raztežaj, ostali pa ga takoj za njima prvenstveno preplezamo.
Skala v smeri je v večjem delu zelo kompaktna in se kruši le na neketarih delih. Je pa tudi zelo ostra, zaradi česar je uporaba magnezija povsem odveč, saj smo na koncu imeli vsi do dobra načete blazinice na prstih.
V navezah smo vsi plezali po sistemu ''cug-cug'', kar pomeni da je vsak v navezi preplezal polovico meri v vodstvu z varovanjem od spodaj.
Na predzadnjem (petem) štantu je prav lepa travnata polica, ki je odlično mesto za varovanje ali pa kar poležavanje v travi med tem ko si moral počakati, da je naveza pred teboj odplezala naprej.
Meni sta se najbolj dopadla četrti in šesti raztežaj, ki sta speljana po odlični skali in sta tudi najbolj zahtevna. Še posebno zabaven pa je skalni previs v četrtem raztežaju, ki mi je kar malce napsihiral, vendar sem ga kljub temu uspešno preplezal.
Ker je smer kar dobro navrtana si je v najtežjih delih mogoče pomagati tudi z tehničnim plezanjem (A0), na način da se potegneš naprej z kompletom v svedrovcu. Zase lahko rečem, da v smeri nisem imel nikakršnih večjih težav in sem smer v celoti preplezal brez kakršnekoli ''tehnične'' pomoči.
Držali smo se tudi pravila, da je vsaka naveza imela po en nahrbtnik, ki pa ga je nosil vedno tisti plezalec, ki je plezal zadnji. Tu sem tudi prvič zares občutil, kako bistveno je težje plezati z nahrbtnikom, ki te kar precej ovira. Seveda je bil nahrbtnik kar precej težak, ker je bilo v njem kar nekaj potrebnih zadev, hkrati pa je še vsaka naveza imela v nahrbtniku težak akumulator od vrtalnega stroja, ki ga je prva naveza uporabljala za dokončno postavitev zadnjega raztežaja.
Ko smo vsi priplezali na vrh šestega štanta, smo si čestitali ter se odpravili peš na pivo na planino v Lazu, od tam naprej pa nazaj proti planini Blato ter direktno domov, saj je bil naslednji dan delovni dan.
Najbolj vroč in brez oblačka avgustovski dan smo seveda izkoristili več kot odlično. Sem pa tudi prepričan da bomo smer Katedralo še kdaj preplezali, saj ravno prav ustreza našim izkušnjam in znanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar